Portret člana/članice

Kako ste zašli v prevajalske/tolmaške vode in ostali v njih?

Ko sem začela kot tajnica, so se sodelavci radi ponorčevali iz mene, češ da sem najbolj izobražena tajnica v celi Iskri. Že takrat sem sodelovala pri prevajanju raznih strokovnih besedil, nazadnje pa so mi v Iskri Commerce ponudili delovno mesto prevajalke. Prevajala sem v glavnem navodila za uporabo Iskrinih izdelkov in prospekte. Sčasoma sem prejemala tudi naročila od zunaj, ki jih je bilo vedno več, zato mi je moj zadnji direktor v Kresu predlagal, naj grem na svoje. Za odpravnino mi je ponudil brezplačni najem pisarne, računalnik in celo omaro slovarjev – še fikus je bil vključen!

Opišite nek projekt, ki vam je bil v poseben izziv ali zadoščenje.

Moj zadnji večji projekt je bilo prevajanje tehničnih navodil za dvigala Konecranes za Luko Koper iz angleščine v slovenščino. To delo je trajalo kar nekaj let, a sem ga na koncu (ob strokovni pomoči kolega Bračka iz Metalne Maribor in zaposlenih v Luki) uspešno zaključila.

Ali vam je znanje, pridobljeno pri prevajanju/tolmačenju strokovnih besedil, prišlo prav tudi na kakšnem drugem področju vašega življenja? Če je, opišite takšen primer. 

Samo znanje iz raznih strok mi niti ni kaj dosti koristilo. Saj veste, kako to gre: prevedeš – in pozabiš, pa greš na novo področje. Sem si pa za vsak nov prevod sestavila glosar; nekaj tega izrazja sem tudi vnesla v Lidijin slovar na spletni strani DZTPS. Postala sem pa bolj pozorna na jezik, zlasti na slovenščino, ki je od gimnazije naprej nisem več kaj dosti proučevala. Zato sem tudi vpisala specialistični študij iz prevajanja na FF, kjer sem pri profesorju Gjurinu na novo odkrivala zakonitosti slovenščine. Izpit sem opravila z desetko, in to ne zato, ker bi vse znala, ampak zato, ker sem tako iznajdljiva, je rekel profesor. No, ta iznajdljivost je pa gotovo posledica dolgoletnega prevajanja!

Kaj vam pomeni članstvo v DZTPS?

V DZTPS sem se včlanila v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Pravzaprav mi je takrat članstvo pomenilo posel. Spomnim se, da sem na prvem občnem zboru vprašala, zakaj mi društvo ne pošilja nobenih prevodov… No, z leti sem postajala vedno bolj privržena društvu, pa ne samo zato, ker so mi fakturirali prevode, česar sedaj ni več, jaz sem pa še vedno članica in se z veseljem udeležujem predavanj in seminarjev v organizaciji DZTPS, pa tudi drugih vsakoletnih druženj. V času mojega članstva se je zamenjalo kar nekaj predsednikov_c, in odbornikov_c, tudi sama sem imela razne funkcije (sicer ne vodilnih); sedanja pomlajena in nadvse aktivna ekipa je zares velika pridobitev za društvo in se jim za moje dosmrtno članstvo ni treba bati!

Kako se spopadate s hitrimi spremembami tehnologije in trga ter kako vidite prihodnost prevajanja/tolmačenja?

S spremembami tehnologije se pravzaprav kar dobro spoprijemam. Glede trga me ne skrbi preveč, saj imam stalne naročnike, ko bodo ti odšli, bom pa končno res v penziji! Priznati pa moram, da sem z umetno inteligenco spet dobila veselje do prevajanja. Naložila sem si plačljiv ChatGPT in z njim prav uspešno sodelujem. Področja, katera prevajam, obvlada dosti bolje od mene, da o jeziku ne govorim! Take pomoči mi ni nudil noben slovar doslej! V tem sodelovanju vidim prihodnost prevajanja. Brez skrbi, prevajalci ne bomo izumrli!

Zaupajte nam kakšno zanimivo prevajalsko ali tolmaško anekdoto.

Glede hobijev moram omeniti dogodek, ki je vplival na mojo odločitev, da postanem prevajalka. V svoji zadnji redni službi v Iskri, kjer sem že imela delovno mesto prevajalke, sem se intenzivno ukvarjala tudi z organiziranjem športne rekreacije v firmi. Imela sem celo s šolanjem pridobljen naziv organizator športne rekreacije in bila tudi predsednica športne komisije Iskra Commerce. Za ta »hobi« sem porabila kar precej službenega časa, a mi je bil v veliko veselje – dosti bolj kot sedenje v pisarni in prevajanje prospektov. Niti zavedala se nisem, da to pravzaprav ni moj poklic, dokler me nekega dne ni poklical k sebi direktor in mi lepo povedal: »Mika, cenim tvoje angažiranje v športu, a ti si vendarle prevajalka s fakulteto in ne neka gimnazijska maturantka z opravljenim tečajem za športnega organizatorja. Odslej ti dovolim, da za svoj hobi porabiš največ dve uri na delovni dan, ostalo pa delaj to, za kar si študirala!« To me je streznilo. Direktorju sem takrat zelo zamerila, danes sem mu pa nadvse hvaležna za to potezo. S športno rekreacijo sem se še naprej ukvarjala, nisem pa prevzela nobene funkcije več (razen vodenja sindikalne odbojkarske ekipe). Prevajanje je tako dokončno postalo moj poklic, ki ga vse do danes nisem več zamenjala.